Kadar nekdo dolgo molči, ne pomeni, da nima ničesar povedati. Veliko idej se je napletlo v tem dolgem času, a niso izoblikovane do konca in še niso dovolj dobre, da bi jih dala ven. Če stremim k vedno boljšim, ne vem, kdaj bo kaj sploh dovolj dobro - pa vendar. Vem, kdaj je nekaj tako dobro, da se na tem da graditi in je vredno omembe. Minimum, a k maksimumu stremim.

Čemu torej vedno neizoblikovana misel, ko jo lahko bolje dokončam? Ne maram, če je nekaj opravljeno le na pol, če nekaj slabo vem, poznam; to bi mi pomenilo tudi živeti polovično. Kajti vse, kar počnem, in mislim, je življenje. In vsaka misel, ki ni dobro oblikovana, pomeni korak stran od resnice; od dobrega, polnega življenja.

Trenutno pakiram svoje stvari, v načrtu imam narediti korak stran od vsakdanjega življenja. Na obisk v daljno, tako dolgo občudovano Skandinavijo. Prav tja. Prav jutri.

Dobimo se s kolegi z olimpijade, ki sem se je udeležila lani V Antalyji. Upi se torej uresničujejo; deseterica tistih, ki smo si bili najbližje, se srečamo ob nekem jezeru v neki vasi na Finskem. Srce pa igra od sreče in želje po novem pobegu nekam, kjer mu bo še bolj všeč, kot ponavadi.

Srečno do tedaj, ko se vrnem z novimi vtisi in zapisi tudi za ta blog. Idej je mnogo, samo še malo časa in divjine potrebujejo, da se razrastejo v obiranja vredne sadove.

“In vendar se vrti,” si je v brado zamrmral italijanski fizik Galileo Galilei, potem ko so ga inkvizitorji obsodili herezije in ga prisilili, da je preklical svoje izjave o vrtenju Zemlje. A vendar - Zemlja se še vedno vrti…

V tem študioznem obdobju je človek/študent nemalokrat pahnjen v obup, ko vidi, da se čas izteka, čakajo ga gore snovi, ki je že nekje skrita, pa jo je treba privleči na dan. In bolj ko se učim, manj vem, in vem, da vse, kar vem, je le še nekaj malega na kup majhnega.

In ko se prebijam skozi snovi biologije celice, si ne morem kaj, da se ne bi čudila. Zakaj? Ker se lahko.

Kaj je človek, kaj narava? Sami delci! In kaj jih poganja, da se organizirajo v skupnost, da delujejo kot skupnost in poganjajo življenjske procese? Stroje, kot smo ljudje? Ki mislimo, ki čutimo. Ki delamo, ki študiramo. Delci, ki razmišljajo sami o sebi. Sistem. Ki preučuje samega sebe… Kaj si je nek dušik “mislil”, da bo nekoč prilezel tako daleč? In kam vse to vodi?

The road goes ever on, bi rekel Bilbo Baggins iz Tolkienovega Hobita. In zadnje čase se poigravam s temi mislimi, ko mislim, da mi je hudo, da imam toliko stvari. Velika je skleda učenosti, ki jo črpamo iz mikroskopskega v makroskopski svet. In dovolj bi bil le en majhen kiks, napačna organizacija mikrotubulov v migetalki epitela, tistih 25nm v premeru, da bi bilo moje srce na napačni strani… (No, pustimo tu metaforiko; mislila sem povsem morfološko, na napačni - desni strani.)

Je torej preveč ali dovolj, da ima knjiga 700 strani? Je to dovolj za opis kompleksnosti, ki nas poganja? Potreben, a ne zadosten pogoj!

In vendar se vrti… Kljub vsemu, kar bi lahko šlo narobe, kar gre narobe. In če je “vse” snov, materija; “delci” kakor mi, kakšne misli misli vsesvet, ki me obdaja? Kakšne misli mislim jaz?

Jutro, ura spanja več - po tanovi uri! Ampak poleg dežja je bilo v zraku čutiti še nekaj. To je bil duh 12. ljubljanskega maratona.

Ne vem, kdaj me je doletela ideja, da bi se ga udeležila. Morda takrat, ko sem izvedela da obstaja in sem postajala novopečena tekačica? Bil je čas, ko sem bila postavljena na glavo; ko sem plavala k oblakom, plavala s konstanto -g. Ampak vedite, da so bili to hudi časi. Časi, ko je bila jaz zanemarjena. Ves čas bolna. Živčna. Tekmovalna. V napačno smer. Stran od sebe, kajti sama nisem bila nikoli dovolj dobra in sem se zategadelj obračala navzven, se primerjala z drugimi. Nietzsche bi mi utegnil dejati, da me je navdahnilo čustvo ressentimenta; človeka, ki producira vrednote tako, da reagira na druge. Da ne agira, marve počaka, da agirajo, ustvarjajo drugi, sam pa sproži odziv. Odziv, ki je vrednota. Prevrednotena vrednota. Zvito…

A čas teče in spreminja svet okoli sebe. Spreminja ga. A čas ni sam nikdar dovolj. Le primerjajte ga z reko, ki se dneve, leta, tisočletja! vali po dolini in jo spreminja. Sama reka ni dovolj za spremembe. Rabi veter, rabi sonce, rabi pokrajino, voljno spreminjanja. In čas je rabil malo moje volje, da sem kaj spremenila. Da sem postala prijaznejša do sebe.

Kaj ima to veze z 12. ljubljanskim maratonom? Veliko. Ko se je prijateljica vrnila s cca 700km dolge peš poti po Španiji (Santiago di Compostella), mi je omenila, da bi šla. In se je v meni zbudila tista želja, da če bom pa koga imela, da si bom pa upala iti. In beseda je padla. Dva tedna pred maratonom sva se odločili udeležiti se Poletovega rekreativnega teka na 10km.

In uspelo nama je. Presenečena nad seboj; brez težav z dihanjem, tudi moja mašina - “the little engine that could” - moj srček je pridno delal, vse je šlo kot po maslu. In dež je pral s poti dvome o te, ali bo, ali ne bo šlo.

S cilja nas je pospremnila skupina The Stroj - krasen tempo, da bi bil človek kar zaplesal! A prvi kilometer se je neznosno vlekel. Malo tu, malo tam; malo naprej in malo za prijateljico - v cilj sva prišli z roko v roki, do stotinke sekunde skupaj. Tekli sva eno uro, sedem minut in osemintrideset sekund.

Hvala ti, Nejka, da si me spodbudila in me spodbujala! Hvala, ker mi je tudi zaradi tebe uspelo. Nama je uspelo. In premagala sem še en velik strah - strah pred tekmovanji in misel, da moram vedno zmagati, pa če se svet podere. Lepo je videti ljudi, ki tečejo mimo. Večinoma smo tekli z istim ciljem. A šele zdaj razumem, kaj je bilo tu najpomembnejše - iti, preteči, si počasi pokazati, da zmorem. Ne drugim, ki ste že vedeli, mar ne?

Sebi, malemu škratku, ki je včasih zelo trmast in rabi čas in voljo, da spremeni in da sprejme.

To je dan, ko smo zmagali. And I did it my way. :)

Ko sem se zbudila…

Prvi zajtrk: “Ja kaj pa ti tu kuhaš?”
Ko sem zjutraj vstala, sem se morala najprej aklimatizirati. Kje sem, zakaj sem? Prenočišče sobi kletni, pogradi,neznani obrazi, in obraz, ko se zjutraj pogledaš v ogledalo; sem to res jaz? Lasje mi znova štrlijo pod čudnim kotom, ampak to spada pod običajni postopek prebujanja. V kuhinji se je pripravljal zajtrk. Zakaj bi človek dajal kruh v pečico? No, da postane malce popečen; ta obred smo ponavljali vsako jutro.

“Over the hills and far away” Nightwish
“Pojdite na grad, kjer vam bo lastnik in šef kampa dal navodila ter vam razložil zgodovino gradu.”
“Ja kje pa je grad?”
“Tam gori.”
“Aha, tam gori na gori torej…”
In odpujsali smo proti vrhu. Ter vsak naslednji dan dvakrat gor, dvakrat dol; precej strma pot, smo vedno delali več kot 100m višinske razlike. In če je to druga stvar, ko se zjturaj zbudiš in stopiš iz postelje…

Ampak vzpon je bil vreden truda. Kakor smo bili obveščeni, je grad res postavljen na vulkanskem kraterju. Živa skala, prisežem (preverjeno, sem udarjala po tem bazaltu s cepinom in je bilo resnično!).Z gradu smo imeli panoramski razgled na okoliške kraje, vojaki so imeli pregled nad vsem, kar se je premikalo. Zgrajen je bil predvsem za vojaške namene, kot trdnjava in je imel v svoji tisočletni zgodovini pomembnejšo vlogo predvsem v času stoletne vojne.

Kaj je tu zanimivega? G. Thierry nam je pokazal marsikaj zanimivega, predstail uganke, ki so jih srečevali med prenavljanjem gradu in s katerimi smo se srečevali tudi sami. Zakaj so grad zasuli? Zakaj so nad sobo naredili dvižni most? Kaj naj počnem z vsemi temi kostmi, ki sem jih izkopala? Kam vodi tale del zidu, ki smo ga ravno odkopali (Ha, c’était moi qui l’ai trouvé! -jaz sem bila tista, ki sem ga našla ;)), zakaj so bila vrata takšna, kakršna so bila… ? Sama vprašanja.

Na delovnem kampu smo bili priča odkrivanju, pisanju in popravljanju zgodovine. VSak dan nekaj novega; pet na dan, kot bi rekli v Mercatorju.
Delo je potekalo približno takole:
1) Zjutraj smo vstali in se spravili k sebi.
2) Zajtrk.
3) Ah ne še, no, mi še nismo pojedli.

4) Ob devetih vzpon na grad.
5) …
6) A je še daleč?
7) “Zdaj pa delat!” Hm…
8) Porazdeljeni smo bili po skupinah. Prva skupina je kopala zasut stolp, iz njega odvažala prst in kosti, ki niso bile človeške in jih je bilo enostavno preveč, da bi vse ohranili. Druga skupina, kjer sem bila prve dni tudi jaz, je izkopavala skrito obzidje, da se ga bo kasneje lahko prenovilo.
9) Sonce je žgalo kot za stavo. V delavskih hlačah, s krampom v roki smo se potili..
10) Na hrano seveda nsimo pozabili. Okrog pol ene smo pospravili lopate in cepine ter odnesli šila in kopita v dolino oz. v našo rezidenco. Tam sta dva prostovoljca medtem skuhala nacionalno obarvano kosilo. Vsak dan je “tam doli” ostal drugi par, ki je ščistil sobo, kopalnico in skuhal. Goveja juha v Franciji? Pourquoi pas! Zakaj pa ne, naj vidijo, kaj Slovenci jemo ob nedeljah.
11) Po kosilu smo bili do štirih povsem prosti. Ravno smo malce brali, se potepali po kilometer oddaljenem mestecu Espalion (za animacijo kliknite na kvadratek Espalion v Valee du Lot- v ozadju se na hribu vidi naš grad!) ali preprosto počivali. Ja, do štirih smo postali tako leni, da se prostovoljno že ne bi povzpeli na grad v tistem vročem soncu, a ker smo dejansko bili prostovoljci, smo se vseeno zbrcali in prisopihali na grad.
12) Tam na vrhu smo vedno spili velike količine francoske vode.
13) In smo delali do sedmih, pol osmih zvečer. ostajal je mraz, postajali smo utrujeni.
14) … a enkrat je prišel g. Thierry, ki nam je dovolil, da se gremo srednjeveške igrice. In glej; streljali smo z lokom. Hecno, a pri zadevah kot je skok v višino in streljanje z lokom postanem levičarka.
15) In ko smo ravno streljali z lokom, smo streljali čisto do večera, dokler nismo izgubili ene izmed desetih puščic in se veseli vrnili v rezidenco.
16) Prostovoljci bolj romantične narave so včasih posedeli še kakšne pol urice na gradu in slikali grad v siju zahajajočega sonca. Sama ne vem, ali sem bila tam, ko je zahajalo sonce, ali pa me ni bilo. V spominu imam, da sem bila; lahko pa bi bil to le privid s slike nekoga drugega, ki je posnel veliko slik.
17) Jutra so bila hladna in nas je zeblo. Podnevi je bilo vroče. Zvečer nas je spet zeblo, kajti začel se je september in spali smo v kleti.
18) Nič ne de; kljub vsemu sem spala trdno kot še nikoli.

“Ste res zelo posebna skupina. Nisem se še odločil, ali je to dobro ali slabo.” - naš animator
Vikendi so bili prosti in lahko smo izbirali, kaj bi počeli. Na žalost našega animatorja (ki je bil nekoliko len za te zadeve), smo bili zelo zagnani, da vidimo vse, kar se v regiji videti da. Kar je pomenilo, da:

a) zvečer nismo imeli želje iti v kakšne diskoteke,
b) smo tudi ob vikendih vstajali okrog sedme ure zjutraj in čakali, da gremo. Kajti mi smo bili pripravljeni, načrt tudi. Le njemu se ni dalo vstati - ker se ob vikendih spi. Grrr. Smo zato prišli tako daleč, da bomo spali? Spali bomo še lahko. V posmrtnem življenju ;)
c) zdaj verjetno razumete, zakaj smo bili nenavadna skupina. Njemu bi se zdelo enostavneje, če bi samo viseli v rezidenci in igrali namizni nogomet in se ga zvečer malce “nažurali”.

“Se le meni zdi, da mi te stvari sledijo kot vohun, ki me ne izpusti?” -Siddharta: Ring
To se je spraševal naš animator, ja, ko smo na nedeljo zjutraj že vozili proti jugu regije, kjer smo imeli na seznamu več gradov, sami pa smo si ogledali tudi veliko število majhnih vasic. Med njimi naj izpostavim tiste, ki so na meni pustili največji pečat: grad Chateau de Peyrelade, ki izgleda kot Noetova barka, Conques (za animacijo kliknite v kvadratek tam zraven, kjer piše Conques) - romarska vasica z baziliko, ki je postojanka romarjev poti Santiago di Compostella, križarsko središče La Cavalerie, ki je v žgočem soncu delovala kot Jeruzalem, planota L’Aubrac in planinsko mestece Nasbinals ter Estaing (za animacijo kliknite na kvadratek Estaing v Valee du Lot) s svojo čudovito infrastrukturo in srednjeveškimi dnevi!
Še bi se dalo naštevati, kajti seznam je dolg; glede na to, da smo bili restavratorji, smo si pogledali preko deset gradov, okrog šest vasic in jih preučevali s kamnoseškega vidika…

A v spomin se vtisnejo le poslastice; to kar vam pravim, ne bo nikdar celotna slika vsega, kar sem videla. Pravim vam o tistem, kar se je usedlo vame, na kar pomislim, ko me kdo pobara o tem, kako je bilo v Franciji.
Zato se ne hudujte, ker vam ne povem vsega o vsem. Kajti vsakič povem drugače in glede na razpoloženje me navdihujejo in skozi mene pripovedujejo zgodbe različni spomini, različna čustva.

… se nadaljuje z verjetnostjo 0,766… 

Doma sem že dober teden dni in mogoče še malo. Potrebno je bilo malo časa, da sem prišla spet nazaj na “stara pota”. Mislim, da odkar sem se vrnila, še sploh nikomur nisem dala obsežnejšega poročila o tem, kako sem se imela. Kaj sem počela. Niti nisem razkazovala slik. Zakaj ne? Po pravici povedano se mi ni dalo. Ampak ne iz lenobe, ne. Želela sem še za kakšen teden dni podaljšati tisto sanjarjenje, da sem še vedno nekje na poti, še vedno tam, kjer iščeš in pričakuješ, na poti “Tja in spet nazaj”, kot bi rekel Bilbo Baggins iz Tolkienovega Hobita.

… TJA
Sem se odpravila dne 25. avgusta devet minut čez četrto popoldne z vlakom, ki je veselo sopihal proti Benetkam. No, kljub “veselemu” sopihanju lokomotive je bilo moje razpoloženje precej klavrno; spraševanje o smislu odhoda, slovo od prijateljev in trije Italijani ter dva Korejca v kupeju. Sami neznanci, vsak s svojo popotno torbo, sendvičem in zgodbo.

…”In vendar se vrti!” (Galileo Galilei)
Svet, Zemlja okrog Žareče krogle. Tako da sem ob koncu dneva prispela v Benetke na postajo Venezia Mestre. Ampak Italijani so sami Mafijci, nevarni ljudje, zato pazi na prtljago, pazi nase! Očitno nisem bila edina, ki so se ji po glavi pletle takšne črne misli. Popotnica iz Kanade je bila prav tako v dvomih, če je to prava postaja, če je tu sploh varno stopiti z vlaka. Strah združuje ljudi in čez pet minut sva že sedeli v kavarni in ugotavljali, da sva stereotipno pretiravali glede mafije, ki sedi za vsakim vogalom. Zanimivo srečanje s popotnico, ki si je vzela dva meseca za vandranje po Evropi. Ob enajstih zvečer sva “sedli” vsaka v svoj kupe nočnega vlaka za Nico.

…”Ta vlak, ki tiho pelje svojo pot me čakal bo zaman” (Čuki)
Sva se zmenili, da se zjutraj posloviva preden izstopi v Monacu. Spala sem v kupeju s tremi Italijani, ki so spalni vagon vzeli resneje od mene; vsi v pižamah, s čepico za spanje. Jaz, dete slovensko, pa niti pomislila nisem, da bi se v vlaku spravila v pižamo. Tako sem se zjutraj zbudla popotniškemu videzu primerno: zmečkano, še bolj zmečkano.
V takšem stanju smo se ustavili na postaji (katere ime sem seveda pozabila) tik pred francosko mejo in čakali. Postanek naj bi trajal deset minut.
… po petnajstih minutah sem se živčno prestopala. Po dvajsetih sem skoraj začela gristi nohte. Zamudila sem povezavooo!! V Nico naj bi prispeli ob 9:45 zjutraj, naslednji vlak sem imela ob 10:03. Rezerviran, plačan. Obšla me je zla slutnja…
Poiskala sem sprevodnika. Nasmejanega Italijana, kajpak!
“Zakaj se ne premaknemo?”
-”Nimamo lokomotive?”
“Kako da ne?”
-”Nimamo, ne vem, kaj se je zgodilo.”
“Ampak moj vlak do Toulousa je plačan in bo šel brez mene! (skrajno obupan pogled)”
-”Nič hudega, boš samo zamenjala karto, bodo razumeli, žal mi je…”
In smo čakali. Čez dobro uro se je nekdo spomnil, da je čas, da spet imamo lokomotivo. In smo odpuhali v Nico. Slovo od Kanadčanke in kmalu zatem prihod v Nico.

“And then she’d say it’s OK I got lost on the way But I’m a super girl and super girls don’t cry.” (Reamonn)
Težko je z besedami pojasniti zmedenost človeka, ki.. no, bom poskušala. Ugotovila sem, da je ura že enajst. In sem šla do informacij. Kjer mi je gospa povedala, da ni problema, da mi bodo zamenjali karto. Po čakanju v vrsti je bil “gospod za pultom” čisto hud! Povsem, res! Da mi sploh ne more pomagat in kaj imam to za neko čudno karto? Jej, jej, pa Slovenske železnice. Zakaj imamo samo mi neenotne karte, povsod drugod pa imajo “čip”, da se jih da menjati kolikokrat želiš. Stisnila sem rep med noge in stopila na sredo hodnika za odhode. Pogledala, da gre 11:12 vlak za Marseille. Ugotovila, da je to na poti do Toulousa ;) Videla, da je ura 11:07. In sem tekla proti peronu, katere številke nisem vedela. To je bila velika postaja in jaz nisem imela veliko časa. Skratka, videla sem človeka, ki je prav tako nekam tekel in neki del mene se je odločil, da se mu zagotovo mudi na isti vlak kot meni. Res se mu je. Skočila sem na vlak. Pol minutke, zaprla so se vrata in smo šli.
Če bi gledala film, bi rekla, da ljudje v realnosti nimajo takšnega krompirja. Hja, zdaj vem; tudi scenaristi morajo od nekod črpati navdih ;)

“In sta šla… veter nosil ptice je z neba” (Tinkara Kovač)
Jaz in vlak. Sama in še cel kup ljudi. Kot prvo sem spet vprašala, če je Marsaille zadnja postaja, ker bo to kasneje moje izhodišče za Toulouse oziroma Espalion. In sem spoznala gospo Yolando iz Toulousa, ki je prav tako prestopila na isti vlak, imela isto zamudo.
“Pa ima ta nočni vlak pogosto zamude?”
-”Velikokrat sem že šla s tem vlakom, a tokrat je prvič, da je imel zamudo.”
Seveda, saj sem bila jaz na njem ;)
Pomagala mi je najti rešitev v Marseillu - namesto da bi šla z vlakom do Toulousa in tam prestopila za Rodez, smo spremenili plan. Iz Marseilla v Beziers. Tam prestopiti na vlak za Millau. Tam skočiti na avtobus do Rodeza, kjer me počakajo člani organizacije Rempart.
Tako sem prišla s precej komplikacijami. Si predstavljate, nekje v Millauju, na drugem koncu Francije:
-”Vozovnico, prosim!”
(Na dan privlečem listek papirja, na katerega je uradnik v Marseillu napisal, da velja kot prepustnica in dal gor štempelj; sprevodnik začudeno pogleda in se namršči.)
-”To ni nikakršna vozovnica!”
“Ja pa je, počakajte, bom razložila; to sem dobila zaradi tega, ker je imel vlak iz Benetk zamudo in sem zamudila vse nadaljne povezave do Rodeza, ampak sem že plačala, tako da mi je dal prepustnico..”
Sprevodnik je še nekaj godrnjal, a ga k sreči nisem razumela in nimam nobenega razloga, da bi se sekirala. Naredil je enega izmed tistih “WTF” pogledov in me pustil pri miru.
Tako sem se peljala že skrajno utrujena. Okrog 20kg prtljage je pritiskalo na moja ramena in bremenilo mojo fizično in psihično samozavest. Vendar je bil razgled prekrasen. Saj veste.. vlaki imajo nek poseben čar. In vsi ti tujci, ki so domačini, poslovneži, kdorkoli in te gledajo in ti gledaš njih in potem spet skozi okno in si preutrujen, da bi karkoli rekel in se izmikaš pogledom, da ne bi slučajno kdo česa rekel, ker ne zmoreš… ne danes.
Peljali smo se pod “Viaduc de Millau”, enem največjih oz. največjim viaduktom na svetu. Je višji od Eifflovega stolpa in se v modernem stilu prav lepo priklada k zvezdnatemu večernemu nebu…
V Millauju sem mogla še enkrat prepričati avtobusnega voznika, naj me spusti na bus zastonj. Spet sem začela s svojo zgodbo o zamudi vlaka iz Benetk. Verjetno si je tako kot sprevodnik mislil svoje, namreč, kaj imajo benetke veze z Rodezom in tem avtobusom, ampak me je prijazno spustil naprej.
Ob desetih zvečer sem z dvourno zamudo prispela v Rodez. Po ovinkih, utrujajoče, ampak… ha! Za ceno živčkov in zamud in strahu sem prišparala 35evrov, ki bi jih zapravila za karto Toulouse-Rodez. Cena pa taka… In bati se, da te bodo vsak čas vrgli z vlaka, ker je tvoja karta le zmečkan list paprija in ker se pelješ napol kot slepi potnik v prvem razredu luštnega vlaka… No, tudi to je nekaj.

Ko prispeš in te zapusti navdih za pesmi…
V Rodezu so me čakali Nicolas, Eric, Olga. Stala sem tam in čakal, da kdo pride pome. So rekli, da sem izgledala nekoliko zmedena in so vedeli, kdo sem. Pozno zvečer sem v našem “zatočišču” v Espalionu (oz. manjši vasici blizu Espaliona) spoznala ostale člane posadke: kapitana, pomožnega krmarja, sedem veslačev galeje. Vesela druščina, meni pa nič jasno!
En iz San Francisca, dve iz Jeruzalema, ena iz Rusije, dva + kapitani iz Francije. In malo mene zvečer… bila sem že čisto majhna, čisto…

Tako sem šla spat in ko sem se naslednjega jutra zbudila… se nadaljuje.

Ponovno se prebujam iz tišine… In se poslavljam za nekaj časa. Je pri meni tak vedno tako? KO pridem po dolgem času, pridem zato, da se za dolgo poslovim? Je že tako.

V soboto odhajam v Francijo za tri tedne. Nisem še čisto dojela, da je to že v soboto, kajti prijavljena sem že od junija. Ko bi se mogla pridno učiti za francoščino za maturo, sem raje gledala, kam naj grem med počitnicami. Kam v Francijo? Ampak nisem hotela niti črhniti o tem, ker se mi je zdelo, da ne bom šla. Da ne bom zbrala poguma in sem si potihem želela, da bi mi kdo našel dovolj dober razlog, da ostanem doma. Boljši od tega, da bom zapravila nekaj denarja. Boljši od tega, da sem imela manjšo krizo z zdravjem. Že veste, kaj me grize?

Sama grem, za tri tedne. To me grize. Ampak sem si rekla, da sem že velika punca in moram biti pugumna. Notranji boji so bili kar hudi, mogoče so mi povzročali malo daljši glavobol, ko sem bila razcepljena med tem, ali me bo glava nehala boleti in bom šla, ali pač ne…

V soboto torej odrinem na pot. Tja z vlakom, nazaj z avijonom. V soboto okrog štirih grem z vlakom do Benetk. Tam čakam dve uri, nato stopim na spalnik do Nice. Ob desetih zjutraj nadaljujem pot do Toulusa; menda s TGV-jem :) Te karte imam že pri sebi, tam kupim karto do Rodeza. In ko pridem v nedeljo okrog osmih zvečer v Rodez, še ne vem, kako bom prišla do 30km oddaljenega Espaliona. In potem še en kilometer dalje (verjetno peš), kjer stoji moj cilj. Ja, cilj tega dolgega potovanja.

Chateau de Calmont d’Olt je razlog odhoda. Kot prostovoljka bom tam še z drugimi restavrirala grad, ssodelovala v animacijah in se potepala po okolišu odkrivajoč ostale znamenitosti. Sedem ur na dan bomo delali, ostalo mi še ni znano. V bistvu mi še veliko ni znano, če povem po pravici. Ampak strahove in dvome skušam zatreti tako, da se tolažim z mislijo, da sem se še vedno znašla… pa čeprav včasih na neroden način :)

PS: Nadhezdi in Anamariji (morda še komu) nekaj dolgujem. 7… Bom, ko pridem nazaj ali pa že prej.

Začelo se je, ko sem šla na morje. Bolečina v glavi. Bilo je precej vroče in sem mislila, da sem dehidrirana. Ko sva se s fantom ustavila v Kopru, sem stopila iz avta in začelo se je: mravljinci v desni roki, potem hujša bolečina v glavi. Desna polovica obraza mi je “zaspala”, nato še dlesen in jezik. Bila sem zmedena, nisem točno vedela, kaj je blog, o katerem mi je govoril fant. Skratka, grozljivo. Mravljinčenje je popustilo, a glavobol je pojenjal šele proti koncu dneva. In sem si mislila - vročinski šok, pač.

A kaj, ko se je zadnjič ponovilo. V Veroniki, na čaju. Poleg vsega zgoraj naštetega sem imela še težave s spominom. oz. sem se težko spomnila, kako je komu ime. Glavobol grozen. Poklicala sem fanta, ker si nisem upala sama domov z avtom. In naslednji dan sem šla k zdravniku. In so me poslali na urgenco. Ostala sem v bolnici, čez vikend.

No, v nedeljo so me poslali na MRI (magnetno resonanco). Silno prijazni zdravnik mi je naštimal dobro glasbo in mi 20min “slikal” možgane. Je rekel, da izgleda vredu in vsa vesela sem odhopsala nazaj v svojo bolniško sobico, kjer sem veselo prebirala zadnjega Harryja.

V ponedeljek mi je zdravnica na viziti rekla, da je v bistvu vse vredu in da lahko grem. Ampak povedali mi niso nič drugega. Razen to, da ljudje res dolgo čakajo na MRI…

Izvid pravi, da imam pinealno cisto v možganih. In nič ne vem, za kaj se gre! Ali res ni omembe vredna? Brala sem nekaj medicinskih forumov in zdaj sem prestrašena. Moram se dokopati do nevrologa in nekako se tolažim s tem, da bo rekel, da to ni nič hudega.

No, gotovo se da povsem normalno živeti s tem… :)

PS: Se oproavičujem za to dolgo odsotnost, ampak zadnje čase sem bila res malce prezmedena za kakršnokoli pisanje…

Ah, pa so le prišli, ti rezultati mature. Le stežka sem se prebližala računalniku in pogledala število točk. Razočarana nisem. Sem sicer še malce skeptična: kaj če so se zmotili? Rezultate prejmemo čez dobro uro v šoli… In jaz tu pišem, o točkah, na koncu pa to sploh ni moj rezultat…?

Pa recimo, da se niso zmotili pri vnosu podatkov :)

PODATKI O PREDMETIH

Tako je to, 33 je lepa številka. Vidite lahko, da mi slovenščina malo šepa, a tudi tam ni takšne panike :)

Zdaj pa veselo na Kolpo!

Notri sem. Zapletena zgodba! Najprej sem šla na sprejemne za solo petje in sem jih naredila. A kaj, ko sta bili za solo petje na razpolago le dve mesti! Ponudili so mi skupinsko petje z naukom o glasbi… In sem vrgla puško v koruzo.

Nakar pridem danes utrujena iz službe in že razmišljam o slastni rižoti, ki jo bom skuhala. Riž je bil že napravljen, paradižnik olupljen, ko dobim sporočilo. Da se danes dobimo ob šestih, v glasbeni šoli. Kako? Saj se nisem vpisala?! In pokličem gospo mentorico. In me povabi, da zakaj pa ne, ker sem naredila sprejemne? Da lahko pridem pogledat in se odločim…

In sem šla. Mudilo se mi je, bila sem s ta štorastim (velikim) avtomobilom, ker sem spotoma peljala še kolo na servis. Zelo se mi je mudilo. Serviserju sem rekla, da “mi bremze ne primejo dobro… še posebej, ko se peljem navzdol.” Sklepam, da mi ni treba več komentirati…

Na parkirišče pred glasbeno sem prispela v štorastem slogu, kot se zame spodobi. Ampak potem je bilo vredu. Profesorica petja je španka in ima res krasen naglas! Izbrala mi je štiri pesmi, od tega tudi italijanske, ki naj jih naštudiram do septembra. Ne vem še, kako mi bo uspelo, glede na to, da so mi note španska vas. Ampak saj bo. Prvim-črvom rade pomagajo šestošolke, tako da upam na pomoč rusinje Ieve…Do septembra, ko profesorica pride nazaj iz Španije.
Sem se odločila prav? Mi bo šlo? Bom zmogla šest razredov petja, z vso teorijo vred?Kaj pa, če… Trudila se bom.

Sanjala sem, da sem gledala film Deathl Hallows preden sem prebrala knjigo. Oziroma sem prebrala začetek knjige in videla le konec knjige. Sanjala sem, da Harry umre. Žalostna glasba, jaz pa nisem vedela, ali naj jokam ali ne, saj so že vsi zapuščali dvorano. Ujela sem res le konec (le kje sem bila prej?), le Rona in Hermiono, ki ne vesta, kam naprej. Le zakaj? Le zakaj je tako, da knjiga izide šele sredi julija? Tako neučakana sem, da se mi sanaj podnevi in ponoči. In ker se ve, da bo nekdo umrl… no, saj ni čudno, da sanjam, da bo to Harry.
Sedim na postelji in stremim v polico, na kateri imam zbirko HP-jev v angleščini. Sem v dvomih: naj preberem vse od začetka ali drugo polovico 6. dela, tam kjer sem ostala pri zadnjem ponovnem prebiranju? Ali pa če preberem najprej preostanek šeste knjige in grem potem spet brati od začetka, vse? Joj, res se počutim smešno. Res ne vem, kako naj izvedem ta projekt.