Sem doma, šele zdaj se počasi začenjam zavedati. Nisem več navajena, v treh mesecih sem komaj kaj prišla domov; kakšno nedeljsko popoldne? Temu je kriva predvsem moja hiperaktivnost in veliko dogodkov čez vikende – od raznih plezanj do motivacijskih vikendov. Ali pa kar preprosto ostanem v Ljubljani, ki je izhodišče za nadaljna potepanja.

Prednolvoletne počitnice – prav nikamor se mi ne da. Ves ta živžav okrog praznikov. V sredo sem šla v Konzorcij kupit knjigo za encimatiko, pa sem si kaj kmalu premislila. Obsesija s prazniki v smislu nekaj podariti. Nekaj stvarnega, nekaj materialnega. S kupi vrečk, plastike, v vroči knjigarni, kjer se tre ljudi. Živčnost, izčrpanost od praznikov. Od preobilja, od vseh teh priprav in od pospravljanja za prazniki. Namesto da bi času enostavno pustili, da pride do izraza, da ne zbeži mimo v neki trgovini. Mogoče sprehod z baklami do bližnjega hriba, malo više, ali po mestu, ali vroča čokolada doma. Da čas vnovčiš, namesto da… kaj sploh govorim? Zunaj sneži in najboljše stvari so zastonj.
Grem ven. Hodim na bolj ali manj dolge sprehode, zjutraj sveti sonce, popoldan se iz nižin privleče megla. Ali pa se priplazi izpod Menine, odvisno. Berem Hessejeve Pravljice, ki me nemalokrat pustijo začudeno. Vse obvisi v zraku, kot tale sneg, ki pada. Da, danes mi je pripravilo presenečenje pobeljeno pobočje; ko sem se kramežljavo privlekla iz postelje, me je v oči zbodla belina. Za razliko od sivine, ki se v teh dne vse prerada kopiči naokoli.

Tako berem izvlečke različnih kemij, s katerimi imam opravka. Delam naloge. In ko mi teorija preraste čez glavo, se lotim prakse. Takrat kuham. Najsibo govedina po burgundsko ali danes skutni cmoki s slivovim nadevom. Čakam, da se izprazni delovno mesto, kajti v kuhinji je kot v laboratoriju… rabim svoj prostor. Želim biti sama. To je tisto malo svetišče okusov in eksperimentiranja, kjer pozabim na to, da je zunaj megla ali v glavi prepih. Tam se čas ustavi. Ustvarjam.

Včeraj me je napadla vročina in sem že spet gledala film Julie and Julia. Meryl Streep ponovno blešči v svoji vlogi kuharice Julie Child. Navdihuje. Vročina je bilo prehodno nestabilno stanje, kot encimski intermediat, če hočete. Trenutno vzbujeno stanje?

Ostajanje v hiši ni dobro zame, mi ne gre najbolje. Šla bi kam v hribe, kjer bi bil sneg in mraz. Šla bi na hladno, kjer se ostro ločijo podobe gora v ozadju in snega v ospredju. Po teku na smučeh ali smučanju bi šla v savno in na masažo. Iz ene skrajnosti v drugo. Kot na Finskem pred leti, ko smo savno zakurili na 120 stopinj in nato skočili v 20 stopinjsko jezerce. Močvaro. In glej, bilo je dobro.

Oh, Finska, sever. Morda se letos spet srečamo? Odvisno od zimske Švice in kaj mi bo ta letos dobrega prinesla…