Na pot sem se odpravila 2. julija zvečer, letalo je imelo tipično zamudo. Ko sem prispela na letališče London-Stansted, nisem imela naslova prijateljice, pri kateri bi ostajala, baterija mi je ugašala in če bi telefon ugasnila, sem tako ali tako pozabila PIN kodo. Ah, lahko bi bilo huje.

Kasneje pride pome na Baker street, vzameva avtobus v pravi londonski geto. Ostajava “in the Villas”, v stanovanju v stilu Metelkove, kjer si sobe deli 15 ljudi iz vsepovsod. Mali svet v enem, kjer je ni ure v dnevu, ko ne bi našel sogovornika, ali pa vsaj kokoši, ki bi ti delala družbo.

Bila sem prilično utrujena, zato sem se po mini večerji odpravila spat. Zjutraj sem se spoznavala z grafiti in večernimi sencami, nato pa sva krenili v center. Naleteli sva na London pride in sva se pridružili tej znameniti paradi ponosa, ki je gostila več deset tisoč mavričnih ljudi in njihovih podpornikov. V barve mavrice so se odeli tudi reševalci in gasilci, tako da bi praktično tistega dne težko našel kraj v Londonu, kjer bi se počutil varneje. Vesela množica, zaprt center Londona, sprehajanje po Oxford streetu in ogledovanje znamenitosti z nekoliko drugačne perspektive. Vse skupaj je delovalo kot slavni brazilski karneval (na katerem seveda še nisem bila, videla le prispevke) – tovornjaki z ljudmi, napravljenimi v vse vrste kostumov in vse vrste plesov, od tanga do škotskih plesov ob dudah. Svet so ljudje in London je tudi tisto, česar človek morda ne pričakuje. Ali je človek z drugega sveta, ali je London drugi svet – to je zdaj vprašanje.

Po celodnevnem sprehajanju in zbiranju nalepk na rokah sva se utaborili in zaspali v parku, kjer je manjši orkester igral klasične skladbe. Zvečer sva bili povabljeni na zabavo/piknik pri Elinini prijateljici v predmestju Londona. Tudi ona, Finka, je imela povabljene ljudi zvsepovsod, tako da smo najprej skupaj gledali nogometno tekmo Španija-Urugvaj, nato posedali po vrtu in se vdajali gurmanskim radostim (z zelo neangleško hrano). Spanje in pot nazaj v Villas. Med potjo mi je Elina priznala, da pred petimi leti ni bilo varno iti ven po polnoči, vendar ji zto informacijo nisem bila prav nič hvaležna. Raje bi ostala o svoji nevednosti glede tega, v kakšnih predelih Londona se pravzaprav potikam.

Moj čas in the Villas se je bližal koncu. Kaj točno se je dogajalo v tej hiši, ne morem povedati, kajti nje prebivalci imajo le eno pravilo – “What happens in the Villas, stays in the Villas.”
Slovo in pot v center Londona, kjer sem se srečala z Gašperjem, ki se je tudi odpravljal na isti avtobus za Cardiff. Dobili smo se na mestu, ki ga je težko zgrešiti – Buckhingham palace – in nato do treh posedali v parku in igrali neko angleško različico Enke. Kupovanje sendvičev za na pot in triinpolurna vožnja do Cardiffa. Spanje na avtobusu, iskanje prenočišča z velikim kovčkom. “Are you lost?” naju vpraša prijazni domačin na cesti. “Kinda…”

In tako sva našla blok, natančneje Ty Euclid House [se še spomnite Evklidovega algoritma? Vedela sem, da bo še kdaj prišel prav!], v kateri uspešno prebivam že dober teden dni…