Minil ni niti teden dni, kar sem se vrnila iz Cardiffa, Walesa. Če bi pisala seznam najpogostejših vprašanj, bi se »Kako je bilo v Angliji?« zagotovo znašel na prvem mestu. Ampak saj nisem bila v Angliji! Kako ne? Ja ne, bila sem v Walesu! Ja kje pa je to? Ahja, no, v Angliji je bilo vredu, čeprav London ni pravo mesto zame. Anglija je bila vredu, ampak v Walesu sem se imela pa res dobro.

Nazadnje sem se oglasila zadnjega julija. Kje je to! Sledila je prava valežanska izkušnja na »Snowdon mountain«, ki je celotno posadko naučila zlatega pravila, ki bi ga moral spoštovati vsak hribolazec: nikoli ne podcenjuj moči gore. Čeprav je Snowdon 1058 m visoka planota, je sama ne bi klicala gora, kajti živim na 800 m nadmorske višine. Pa vendar, bili smo opozorjeni. »Ljudje so tu umirali.« Mi smo se le borili z vidljivostjo 1 m, s hudim vetrom in močnim dežjem. Do spodnjega perila sem bila popolnoma premočena in to ravno potem, ko sem ugnala svoj prehlad. Kaj mi je bilo storiti? Po premraženem telesu sem se ovila z WC papirjem, da je vsaj malo vpijal mraz in da se nisem ves čas počutila »ojej, moja ledvica«! V nahrbtniku sem imela lužo, tako da mi obleke za preobleči niso bile v pomoč, niti me ni ščitila pred vetrom in dežjem palerina. Bila sem enostavno mokra in to zelo. Misel na trourni spust je bila precej moreča, saj smo se morali vrniti nazaj skoraj do morja, v slabi vidljivosti. Sredi poti sem dvignila pogled od tal, kamor je bilo treba ves čas pozorno gledati. Dejansko je bil razgled lep. Vrnili smo se v Jesse James bunkhouse, mini hostel, ki ga je vodil simpatični par – Maggie, 83 let in Jesse, 89 let. Bila sem vsestransko navdušena. Nekdanji plezalec, ki to še vedno je, se je pred tremi tedni mudil v Dolomitih in ga je čas prehitel, da se ni imel čas povzpeti na Triglav. Ampak bo prišel, sem ga povabila v našo sirarno! Bila sta polna energije, on nekoč plezalec, gorski reševalec in inšturktor športnega plezanja, ona… misteriozna ženska, polna energije. Enkrat sem se uspela izmakniti množici in sem končala v njuni dnevni sobi, s kozarcem vina v roki, poslušajoč zgodbe z vseh koncev sveta. Pogovori o zgodovini, politiki, potovanjih in drugih življenjskih prigodah. Ni lepšega po dnevu, ko si moker, utrujen, lačen… iti pod vroč tuš, zlezti v suha oblačila, spiti čaj in poslušati zgodbe. Ko bom stara, bom imela svoj »bunkhouse« nekje v hribih. Blizu plezališč, blizu gora, odprto popotnikom z in brez psov.

Snowdon je minil. Na vrsto so prišla nova potepanja, pikniki v parkih. Poskusi v laboratoriju so bili relativno uspešni. Dobivala sem produkte, a še vedno čakam na rezultate sekveniranja. Ni rečeno, da so tam v celotnem kosu, ni rečeno, da se gen prepisuje na način, ki sva ga predvidela. Po že malodane depresivnih poiskusih priti do celotne sekvence, mi je profesor povedal, da nič ne de. Da delamo s povsem novim področjem, da se bo na tem delalo še dolgo časa, lahko tudi deset let.

Nato let v Edinburgh. To mesto, te severne Atene. Kako je lep, vedno navdušuje. Iz deževnega Cardiffa sem priletela v pravo presenečenje, sončni Edinburgh! Na festivalu Fringe se je našlo marsikaj zanimivega. Ni vse zlato, kar se sveti in The death of a samurai je zagotovo predstava, za katero je bilo škoda odšteti 10 funtov. Japonski manga, anime. Saj so se trudili, ampak resnično, bilo je slabo, zelo slabo. Japonski pop, preveč naglas, vpitje »I love YOU!! I kill YOUUU!« je bilo preveč za sobotni večer, treba je bilo popraviti okus. Z dobro hrano, z dobrim jazzom. Videli smo še Botanični vrt z razstavo gliv, zanimivimi prispevki Alice iz čudežne dežele in psihadeličnimi gobicami ter se sprehajali po sončni plaži ob severnem morju. Natrpano z dogodki, glasbo. Priletela sem v deževni Cardiff. Naslednjega jutra mi je šlo v službi precej slabo – to se mi je vedno zgodilo, ko sem se popolnoma odklopila za dobre tri dni; v službi sem naslednji dan dobivala zanimive, smešne rezultate. Ampak res so bili prevsem »zanimivi«.

Zadnji teden mojega bivanja je bil prehiter in preveč natrpan. Slovo od dela, slovo od ljudi… pot v Anglijo – London. Bila sem nekoliko prazna, utrujena in žalostna. Za sabo sem puščala dva meseca zanimivih druženj z ljudmi, ki jih verjetno ne bom več srečala. Ali pač, svet je majhen. Vedno si rečem, da se bomo še srečali. Zagotovo, da. Ampak glede na število ljudi, ki jih letno srečujem po konferencah, srečanjih, potovanjih in v društvu, hribolazenju, tečajih… se sprašujem, če ni to le bela laž. Da bi mi bilo lažje, a resnica, ki me gloda od znotraj, je nekoliko trpka. Vem, da je to verjetno slovo. Svet je majhen, a morda smo mi postali zanj nekoliko preveliki.

Tako mi je bil London mučen. Že prvi vtis, z vso prtljago na slabo prezračenih podzemnih v mestu, kjer nič ne stoji, razen Big Bena. In mogoče še kaj, ko se čas ustavi… Vse te stavbe in vsi ti ljudje. Vsem se mudi. Mala mesteca a la Cardiff, ki je velikosti Ljubljane, so mi bolj pri srcu. Tam je utrip drugačen, bolj domač. Vpliv mojih vaških korenin – če ni stanja in zelenja, sem pogubljena.
In v tisti noči, ko je na mali Metelkovi sredi Londona, v the Villas, gorelo in pokalo, sem že skoraj spala nekje v svojem svetu. Pogorela je zofa, kavč po domače. Pokalo je. Ponoči sem slišala »fire« in smeh, a mi je bilo vseeno. Bil je ogenj in bila je noč in zjutraj se je vse zdelo daleč stran. Pepel na vrtu je bil priča dogodkom izpred pretekle noči. Tekanje po mestu in kmalu težko pričakovan let domov.

Doma… sem najprej jedla. Nato sem začela govoriti.

Sedaj sem tu. Po enem tednu, še ne, še nisem doma. Sem nekje vmes. Med svetovi. Zraven se ukvarjam s problemi z vizami. Veste, če ste državljan Kazakhstana je težko priti na študijsko prakso v Slovenijo. Ampak če potrebujete nasvet, kaj potrebujete, se prej dobro pozanimajte. Tudi če ste iz Kolumbije, Mehike, Tunizije ali katerekoli države, ki nima sloveneskega veleposlaništva… ampak zdaj imam izkušnje. Brez tega ti tudi veleposlaništvo ne pomaga.

V nadaljevanju pričakujem:
- Srečen razplet vizne problematiek študentov, ki prihajajo na prakso v Slovenijo (vir mojih skrbi)
- Dva izpita
- Nekaj odhodov
- Nekaj pisem
- Nekaj rojstnih dni
- Vpis
- Dopust v gorah, dopust na morju
- Knjige
- In malo več sebe.

Nato pride Oktober. Moj mesec.