Skip to content


From the airport

Waiting for the plane at 7.45, why did I have to get up at 4.50 am anyway?

We’re attending the IAESTE General conference in Zürich. It starts today and we’ll be off for a week. There will be general conference sessions, exchange sessions and seminars. In the evenings – guess what? :) I wonder when will I get some good night’s sleep?

We expect to exchange around 38 offers from Ljubljana and Maribor with 33 countries. Around sixty students from both local committees are waiting for a good practice with the start in the summer. Dreaming of flying somewhere over the ocean or just in some random kingdom not so far, far away – what can we promise? To do our best. But believe me, right now, I’ll just stop being conscious and fall asleep – I guess I’m safe anyway, as our Minister of Higher Education, Science and Technology is sitting next to me – but this is just a coincidence, we’re not flying together.

I’ll keep you updated. Until then – good night!

Posted in Plannings, Potepanja.

Tagged with , .


Počitnikovanje

  • Slovenian

Sem doma, šele zdaj se počasi začenjam zavedati. Nisem več navajena, v treh mesecih sem komaj kaj prišla domov; kakšno nedeljsko popoldne? Temu je kriva predvsem moja hiperaktivnost in veliko dogodkov čez vikende – od raznih plezanj do motivacijskih vikendov. Ali pa kar preprosto ostanem v Ljubljani, ki je izhodišče za nadaljna potepanja.

Prednolvoletne počitnice – prav nikamor se mi ne da. Ves ta živžav okrog praznikov. V sredo sem šla v Konzorcij kupit knjigo za encimatiko, pa sem si kaj kmalu premislila. Obsesija s prazniki v smislu nekaj podariti. Nekaj stvarnega, nekaj materialnega. S kupi vrečk, plastike, v vroči knjigarni, kjer se tre ljudi. Živčnost, izčrpanost od praznikov. Od preobilja, od vseh teh priprav in od pospravljanja za prazniki. Namesto da bi času enostavno pustili, da pride do izraza, da ne zbeži mimo v neki trgovini. Mogoče sprehod z baklami do bližnjega hriba, malo više, ali po mestu, ali vroča čokolada doma. Da čas vnovčiš, namesto da… kaj sploh govorim? Zunaj sneži in najboljše stvari so zastonj.
Grem ven. Hodim na bolj ali manj dolge sprehode, zjutraj sveti sonce, popoldan se iz nižin privleče megla. Ali pa se priplazi izpod Menine, odvisno. Berem Hessejeve Pravljice, ki me nemalokrat pustijo začudeno. Vse obvisi v zraku, kot tale sneg, ki pada. Da, danes mi je pripravilo presenečenje pobeljeno pobočje; ko sem se kramežljavo privlekla iz postelje, me je v oči zbodla belina. Za razliko od sivine, ki se v teh dne vse prerada kopiči naokoli.

Tako berem izvlečke različnih kemij, s katerimi imam opravka. Delam naloge. In ko mi teorija preraste čez glavo, se lotim prakse. Takrat kuham. Najsibo govedina po burgundsko ali danes skutni cmoki s slivovim nadevom. Čakam, da se izprazni delovno mesto, kajti v kuhinji je kot v laboratoriju… rabim svoj prostor. Želim biti sama. To je tisto malo svetišče okusov in eksperimentiranja, kjer pozabim na to, da je zunaj megla ali v glavi prepih. Tam se čas ustavi. Ustvarjam.

Včeraj me je napadla vročina in sem že spet gledala film Julie and Julia. Meryl Streep ponovno blešči v svoji vlogi kuharice Julie Child. Navdihuje. Vročina je bilo prehodno nestabilno stanje, kot encimski intermediat, če hočete. Trenutno vzbujeno stanje?

Ostajanje v hiši ni dobro zame, mi ne gre najbolje. Šla bi kam v hribe, kjer bi bil sneg in mraz. Šla bi na hladno, kjer se ostro ločijo podobe gora v ozadju in snega v ospredju. Po teku na smučeh ali smučanju bi šla v savno in na masažo. Iz ene skrajnosti v drugo. Kot na Finskem pred leti, ko smo savno zakurili na 120 stopinj in nato skočili v 20 stopinjsko jezerce. Močvaro. In glej, bilo je dobro.

Oh, Finska, sever. Morda se letos spet srečamo? Odvisno od zimske Švice in kaj mi bo ta letos dobrega prinesla…

Posted in Ropotarnica.

Tagged with , .


O plezanju

  • English
  • Slovenian

Ne spomnim se več dobro, kdaj točno se je začela plezalna mrzlica. Je bilo v srendji šoli? Vem, da sem si zaželela poskusiti, kajti gore so me od nekdaj privlačile. A želela sem okusiti kaj več kot samo hojo tja gor – želela bi kam splezati, kam visoko. A preplezati steno je morda lažje kot preplezati čez nekaj drugega – čez svoj strah pred višino…

Strah pred višino me spremlja od malih nog (in majhna sem bila res le kratek čas). Ne vem točno od kod ta izvira, a spomnim se dogodka, ki je morda vplival na razvoj le-tega.
Spomnim se poletnega dne, ko sem se igrala nekje v bližini hleva in sem splezala na okno. Ogovarjala sem bika, ki je ostal sam, kajti krave so se pasle zunaj, na soncu, on pa je zaradi svoje nravi moral ostati notri. Sklonila sem se naprej, da bi ga dosegla in pobožala, kajti ubogo bitje se mi je zasmililo. In sem padla. Ne tako visoko, ne tako globoko, a dovolj, da sem pristala na hrbtu in se precej udarila na glavo. Ne spomnim se vsega, le bika, ki stoji nad menoj in tega, da sem bila takrat sama. Z njim. Po tej neprijetni izkušnji sem se držala stran od situacij, kjer so bile okoliščine primerne padcu – če nisem bila vsaj 99 %, da se mi ne more nič zgoditi, sem stopila naprej, sicer ne. Z nogami trdno pri tleh, z glavo v oblakih…

Še vedno imam strah. Še vedno se bojim, ko pridem na vrh gore in pogledam čez rob. Bojim se mamljive globine. Bojim se srhljive globine. Bojim se, da bom klecnila v nogi in padla v modrino neba? Gravitacija. Kako izgleda, ko res padaš? Kot v sanjah, ko padeš v puhasto posteljo, ko te nekaj vendarle ujame, ko pristanek ne boli?

Prijatelji in starši so me prepričevali, naj se plezanja raje ne lotim. Da je moj strah prevelik in da lahko v kriznih situacijah zablokiram. Saj razumem. Mati je v plezanju oz. v alpinizmu izgubila bratranca – Janez Jeglič je pred dobrimi dvanajstimi leti omahnil čez greben Nuptseja v Himalaji. Niti od daleč ni primerljivo, a njen strah je v mojih očeh še vseeno upravičen.

Opogumila sem se in se vpisala na tečaj plezanja. Spoznala sem krasne ljudi, s katerimi smo se dodobra nasmejali. Imela sem prvo izkušnjo, kako je pasti iz stene in obviseti v zraku, nekje visoko. Imela sem izkušnjo, kako je obtičati v steni… ko se vsem mudi in te mora nekdo priti rešit – ker si se res dobro zaštrikal in situacija ni rešljiva drugače. Se zgodi…
In plezalni izleti. In Črni Kal. Ko sem predrla ledino, ko sem prilezla na vrh in strahoma pogledala majhne pikice, ljudi pod sabo – in morje v bližini. Modrino, sonce, Kraški rob, vonj po gozdu, vonj po soli… in občutek, da te bo nekdo ujel, če boš padel, je nepopisno lep.

Danes sem naredila izpit pripravnika športnega plezanja. Verjetno ni velika stvar, a meni pomeni ogromno. Pomeni mi boj sama s sabo, pomeni mi lep svet. Priznam,da sem ponosna nase, ja :)
Imeti strah in naučiti se živeti z njim in ga premagovati je nekaj povsem drugega. Jaz in moj strahec. In lepota pogleda od zgoraj, od kodar je razgled lep in svet manjši… lepota spusta, čut gravitacije… nisem dovolj poeta za opis teh stvari.

-morda pa dodam še kakšno sliko z našega plezalnega izleta.

Posted in Potepanja, Sports and health, The world beneath this.

Tagged with , , , , , .




SEO Powered by Platinum SEO from Techblissonline