Prvi protesti so se začeli kmalu po tem, ko sem se vrnila s potovanja. Sprva je bilo mirno, nato vik in krik – kje so slike? Kje je poročilo? Zakaj ničesar ne napišeš… Zbudila sem se. Oblivala me je zona, utrip je bil krepko preko zdrave meje. Nič hudega. Že pišem.
Adelaide-Sydney-Brisbane. 17 dni na poti. 17 bolj ali manj prespanih noči.
View Larger Map
Pot se je začela torkovega jutra, ko sva se z Isabel odpravili na železniško postajo na drugem koncu Adelaide-a. Odločili sva se, da ne bova leteli v Sydney, vendar se tja podali z vlakom. Ideja niti ni bila tako slaba. Za prvi dan 1621 km.
Isabel je potrebovala kavo, jaz sem premalo spala. Temu se lahko reče »tudi tebi kava ne bi škodovala« oziroma »ne bodi sitna«. Trudila sem se in sicer tako, da sem procesor dala na minimum in čim manj govorila, da ne bi rekla kaj za jutro neprimernega.
Ljudje, ki so se sredi tedna povsem nepraznično odpravljali v službo, so naju gledali postrani. Imeli sva oprtana nahrbtnika, premajhen šotor za 15 $ in mrzli spalki za 16 $. Največja vrednost na listi opreme za kampiranje je bila napihljiva blazina za dve osebi, ki je stala celih 19 $. Klošarja? O tem bom govorila kasneje…
Na železniški postaji se je zgodilo točno to, kar sem potihoma pričakovala in kar sem precej dolgo uspešno skrivala pred Isabel. Da, to ni Evropa. V Evropi se mladi potepajo tako, da se usedejo na vlak in izstopijo, ko jim tega poželi srce. V Avstraliji je vlak, vožnja v prvem razredu v lesketajočem vagonu, stvar penzionistov. (Ne pustite se zavajati. Nisva bili v prvem razredu, nobenega spalnega vagona. Hard-core sedeži!). Obdajale so naju temne misli in to krepko zgodaj zjutraj. Glede na to, da bo pot trajala 24 ur… bova stopili z vlaka v stanju penzionistov? Bodo najini lasje posiveli? Je to pot v raj? Ali bližnjica v pekel. Vprašajte Isabel, jaz imam vlake rada.
Po dveh urah vožnje sem veselo zrla skozi okno in glasno molčala. Isabel se je obrnila k meni in rekla »Klara, ti si kriva! Bila je tvoja ideja! Še 22 ur!«. Zavzdihnila sem. Imela je prav, le da je bilo meni všeč in da ona ne mara letenja.
Kaj naj rečem? Pokrajina se ni kaj veliko spreminjala, vsaj prvih nekaj stotero kilometrov. Južna Avstralija namreč velja za najbolj sušno provinco Avstralije in deuje precej puščavsko.
Prvi in edini postanek je bil v Broken Hillu. Kava in fotografiranje ob edinem hribu daleč daleč naokoli. Božična jelka sredi prelepega puščavskega trga, beli jelenčki so se topili pri 35 stopinjah Celzija. Midve pa sva razmišljaji, kako bi bilo biti na praksi v Broken Hillu… tako lepo, tako nič dogajanja. Ljudje, če bi bili radi kje, kjer boste sredi mesta in se boste počutili daleč daleč stran, potem je Broken Hill destinacija številka ena. Priznam, da je v taki vrsti osamljenosti začutiti neko prvovrstno, drugačno romantiko. Romantiko suhe puščavske vročine. V ozadju pa v hrib kopljejo kopači.
Pot smo nadaljevali proti Sydneyju. Razen nekaj podivjanih emujev in kengurujev, ki so med grmovjem bežali pred vlakom, je bila pokrajina še vedno nespremeljivo vroča. Dokler nismo za sonči zahod dosegli jezera. Lake Menindee. Ime spominja na domačo Menino planino. Bilo je prelepo, da bi pisala. Zamislite si jezero sredi puščave. Ki ni pravo jezero ampak poplavljena reka. Drevesa so zalita skoraj do krošenj in vlak se pelje nekje vmes. In potem še sončni zahod?! Dovolj.
Poskusi spanja. Vožnja po predelih, kjer ni signala na mobitelu, a vsakih 50 km hiša. Zgodaj zjutraj prihod skozi Blue Mountains do Sydneya. Prestop na drugi vlak za Paramatto, predel Sydneya, kjer živi James.
Le kaj bi brez njega? James, ki je bil lani na praksi v Ljubljani, nam je vsem skupaj ponudil spanje pod njegovo streho vse dokler se ne naveličamo Sydneya. In glej, bilo je dobro… In glej, to je šele začetek!
