Ne spomnim se več dobro, kdaj točno se je začela plezalna mrzlica. Je bilo v srendji šoli? Vem, da sem si zaželela poskusiti, kajti gore so me od nekdaj privlačile. A želela sem okusiti kaj več kot samo hojo tja gor – želela bi kam splezati, kam visoko. A preplezati steno je morda lažje kot preplezati čez nekaj drugega – čez svoj strah pred višino…

Strah pred višino me spremlja od malih nog (in majhna sem bila res le kratek čas). Ne vem točno od kod ta izvira, a spomnim se dogodka, ki je morda vplival na razvoj le-tega.
Spomnim se poletnega dne, ko sem se igrala nekje v bližini hleva in sem splezala na okno. Ogovarjala sem bika, ki je ostal sam, kajti krave so se pasle zunaj, na soncu, on pa je zaradi svoje nravi moral ostati notri. Sklonila sem se naprej, da bi ga dosegla in pobožala, kajti ubogo bitje se mi je zasmililo. In sem padla. Ne tako visoko, ne tako globoko, a dovolj, da sem pristala na hrbtu in se precej udarila na glavo. Ne spomnim se vsega, le bika, ki stoji nad menoj in tega, da sem bila takrat sama. Z njim. Po tej neprijetni izkušnji sem se držala stran od situacij, kjer so bile okoliščine primerne padcu – če nisem bila vsaj 99 %, da se mi ne more nič zgoditi, sem stopila naprej, sicer ne. Z nogami trdno pri tleh, z glavo v oblakih…

Še vedno imam strah. Še vedno se bojim, ko pridem na vrh gore in pogledam čez rob. Bojim se mamljive globine. Bojim se srhljive globine. Bojim se, da bom klecnila v nogi in padla v modrino neba? Gravitacija. Kako izgleda, ko res padaš? Kot v sanjah, ko padeš v puhasto posteljo, ko te nekaj vendarle ujame, ko pristanek ne boli?

Prijatelji in starši so me prepričevali, naj se plezanja raje ne lotim. Da je moj strah prevelik in da lahko v kriznih situacijah zablokiram. Saj razumem. Mati je v plezanju oz. v alpinizmu izgubila bratranca – Janez Jeglič je pred dobrimi dvanajstimi leti omahnil čez greben Nuptseja v Himalaji. Niti od daleč ni primerljivo, a njen strah je v mojih očeh še vseeno upravičen.

Opogumila sem se in se vpisala na tečaj plezanja. Spoznala sem krasne ljudi, s katerimi smo se dodobra nasmejali. Imela sem prvo izkušnjo, kako je pasti iz stene in obviseti v zraku, nekje visoko. Imela sem izkušnjo, kako je obtičati v steni… ko se vsem mudi in te mora nekdo priti rešit – ker si se res dobro zaštrikal in situacija ni rešljiva drugače. Se zgodi…
In plezalni izleti. In Črni Kal. Ko sem predrla ledino, ko sem prilezla na vrh in strahoma pogledala majhne pikice, ljudi pod sabo – in morje v bližini. Modrino, sonce, Kraški rob, vonj po gozdu, vonj po soli… in občutek, da te bo nekdo ujel, če boš padel, je nepopisno lep.

Danes sem naredila izpit pripravnika športnega plezanja. Verjetno ni velika stvar, a meni pomeni ogromno. Pomeni mi boj sama s sabo, pomeni mi lep svet. Priznam,da sem ponosna nase, ja :)
Imeti strah in naučiti se živeti z njim in ga premagovati je nekaj povsem drugega. Jaz in moj strahec. In lepota pogleda od zgoraj, od kodar je razgled lep in svet manjši… lepota spusta, čut gravitacije… nisem dovolj poeta za opis teh stvari.

-morda pa dodam še kakšno sliko z našega plezalnega izleta.