nobody can save you but
yourself.
you will be put again and again
into nearly impossible
situations.
they will attempt again and again
through subterfuge, guise and
force
to make you submit, quit and/or die quietly
inside.
nobody can save you but
yourself
and it will be easy enough to fail
so very easily
but don’t, don’t, don’t.
just watch them.
listen to them.
do you want to be like that?
a faceless, mindless, heartless
being?
do you want to experience
death before death?
nobody can save you but
yourself
and you’re worth saving.
it’s a war not easily won
but if anything is worth winning then
this is it.
Yesterday. It was a shiny, almost starry night. I could be romantic here, but I won’t. It was a night as many before and after; a night after the rain. Smelling nice,the taste of summer heat rising from the wet grass. I had a call. It was Norway calling. And we talked.
And there it came, a flash of memories, all wrapped into a moment: “Silly kniiigits”, sauna, “could be worse”, Shanghai, Monty Python, lake, swimming in the middle of the night, the mists at 2am, the wolves howling, lasagna for lunch at 11pm, Hey Jude, singing, Angie,ice-cream, toasts, whiskey and the Quest for the Holy grail, fishing, arguing, staying awake for 48 hours, mosquitoes, German scouts, ferry-sleeping,”your mother was a hamster and your father smelled of elderberries”… and yeah - arguing.
I miss this, guys. I want to go back there, in the middle of Finnish woods and just do those things. All over and over again.
I was overwhelmed by this surprise, by this stroke of idyllic memories; so excited that I nearly booked a flight to Stockholm, Oslo, Helsinki, to the North.
It was that kind of time, of life, when you feel complete. You miss nothing at all. You could just lay down, fall asleep and die happily. Or wake up even happier. The picture is accomplished.
Is it just me or can you relate? Oh, silly me, and I like it :)
Gore. Kolpo. Vlak. Knjige. Več knjig. Knjižnjico poleti, ko so vsi ostali na morju. Morje? Zvečer, ali ko jezdim na valovih. Travo, gozd. Smeh. Pogrešam te… stvari.
Kje sem, zdaj?
In pesem, ki sem jo recitirala na nekem grobu nekih vojakov, ki jih nikoli nisem poznala, a so padli na istih tleh, kjer raste moje otroštvo. Prvi razred…
Kadar utrujen po cesti greš, nihče ne vpraša te - kam? Sredi vrvreče množice, čutiš najbolj, kak si sam.
Zgodilo se je, vedela sem, da se bo… da se bodo moje značajske lastnosti prej ali slej izkazale tudi na kemijskem področju ;) Izkazale za dobre, uporabne. Sem analitik, da, analiza. Ne boste rekli besede, napravili stvari, ki pri meni ne bo šla v analizo. Prav tako jaz, sama sebi, pri vsakem koraku, pošiljam zadeve v podrobnejšo obdelavo. Je suis comme je suis!
In tako je za menoj zadnji pogoj, ki mi je dal vstopnico v tretji letnik! Juhu! In glej, bilo je dobro, opravila odlično. In za nagrado oziroma za izgovor sem ponovno zavila v Behemot. In si kupila delo, ki mi bo morda malo olajšalo mojo vest glede branja… vsega, kar se mi zdi dobro, vsega, o čemer se mi zdi vredno govoriti, razpravljati in na koncu - za kar tudi živeti? Ah, verjetno sem preveč optimistična, ampak danes je tak dan, dan za optimizem in z vso pravico na svojo knjižnjo polico
pristavim še…
Ker sem danes lena in ker imam za to vso pravico, vam pristavim povzetek kar iz Amazone-a:
Synopsis
In this disarmingly mischievous and provocative book, already a runaway bestseller in France, Pierre Bayard contends that in this age of infinite publication, the truly cultivated person is not the one who has read a book, but the one who understands the book’s place in our culture. Drawing on examples from works by Graham Greene, Umberto Eco, Oscar Wilde, Montaigne (who couldn’t remember books he himself had written), and many others, he examines the many kinds of ‘non-reading’ (forgotten books, unknown books, books discussed by others, books we’ve skimmed briefly) and the many potentially nightmarish situations in which we are called upon to discuss our reading with others (with our loved ones, with the book’s author, etc.). At heart, this is a book that will challenge everyone who’s ever felt guilty about missing some of the Great Books to consider what reading means, how we absorb books as part of ourselves, and how and why we spend so much time talking about what we have, or haven’t, read.
To pravi Amazone in knjigarna Behemot, katere knjižnjemu naboru povsem zaupam. Kaj pa pravim jaz, boste pa izvedeli po oglasih ;)
Najprej se je pojavilo ime avtorja te knjige v neki številki Bukle. Vzbudilo je moje zanimanje, kajti povezava nevrobiologije s filozofijo je ena izmed tistih, ki se jim ne morem upreti. Brskanje po Wiki-svetu in Amazon-u mi je vrglo nekaj izsledkov Damasiovega dela s področij nevroznanosti in filozofije, tako da moja odločitev o bodočem posedovanju teh del ni bila težka. In kar tako, po težkem dnevu težkih dogodkov, obščem prijateljico, ki dela v moji najljubši knjigarni – Behemot. In kaj drugega, če ne namig; kaj drugega je bila ta knjiga, ki sem si jo pobožno ogledovala tedne na spletu, in se je pojavila vrh kupa knjig, ki naj bi jih prijateljica zložila na police?
Seveda je morala biti moja. Z veseljem sem ugotovila, da se bo moja knjižna polica kmalu razširila še za dve njegovi deli, nadaljevanji njegovih raziskav in ugotovitev s teh področij: The Feeling of What Happens: Body and Emotion in the Making of Consciousness ter njegovo zadnje delo Looking for Spinoza: Joy, Sorrow, and the Feeling Brain.
A to še ni vse. Mojo pozornost je pritegnil odgovor filozofa Andrewa Glucka na Damasiovo delo - Damasio’s Error and Descartes’ Truth: An Inquiry into Consciousness, Metaphysics, and Epistemology.
»Gluck critiques the neutral monistic assertions found in Descartes’ Error and Looking for Spinoza from a philosophical perspective, advocating an adaptive theory—physical monism in the natural sciences, dualism in the social sciences, and neutral monism in aesthetics.«
Kaj je njegova alternativna teorija? Sem na začetku branja knjige Descartes’ error in še nisem dodobra seznanjena z idejami, a me kljub vsemu skrbi, da se Gluck znova obrne na stari problem: da se je Damasio »narobe« izrazil, ko je predstavljal izsledke iz nevrobiologije ter jih razširil na teorijo odločanja? Je spet problem v tem, da ima Damasio v bistvu prav, ampak njegov opis ne sede v filozofski pojmovnik? Hoče povedati, da je imel Descartes prav glede dualistične ločitve uma in telesa; je imel prav, ko je ustvaril neko umetno dihotomijo, razklon, med racionalnostjo in čustvi?
Upam, da ne. Po vseh teh letih truda znanstvenikov na področju nevrokemije, bi se nekateri filozofi lahko končno otresli nostalgije filozofov, ki so se trudili najti resnico, pa jim ni najbolj uspelo. Zanimiv je zgodovinski prispevek, ampak nekatere ideje morajo biti dane k počitku – ne mislim v smislu, da se Descartesa pozabi. Nikdar! Morda pa se lahko sprijaznimo s tem, da kljub temu, da je bil velika ikona svojega in kasnejših časov, ga ne moremo samo zaradi tega preoblikovati tako, da še danes dobro opiše procese, ki se vršijo v naših možganih. Ni pošteno prikrivati teorij, ki bolje opišejo, kaj se dejansko dogaja v naših glavah med odločanjem, da bi naredili ideje iz preteklosti »evergreen«. (Tudi za Zemljo so dolgo trdili, da je plošča in da se Sonce vrti okrog nje, pa bi bilo smešno slišati nekoga zagovarjati, da je imel pa nek Pankracij izpred davnine prav, ko je trdil, da je temu tako. Oprosti, Pankracij, si se potrudil, za tiste čase je bilo to največ, kar si lahko dal od sebe, ampak tvoja teorija ne ustreza več modelu sveta. Ne bomo se trudili napraviti iz krogle ploščo samo zato, da boš ti še vedno heroj.)
Ena izmed Damasiovih glavnih tez je, da racionalnost ne funkcionira brez posredovanja čustev. V svojih raziskovalnih delih se je ukvarjal s pacienti z možganskimi okvarami in iskal povezave med fiziološkimi procesi, ki prispevajo k delovanju uma.
Damasio preučuje slavni primer Phineasa Gage-a iz l. 1848. To je bil delavec na gradbišču, ki mu je glavo prebodla kovinska palica in je njegova inteligenca po tem dogodko ostala praktično nepoškodovana. Kljub temu, da je nesrečo preživel, je njegova zmožnost razumnega mišljenja in sprejemanja racionalnih odločitev postala hudo prizadeta, saj v te procese ni bil več zmožen vklapljati čustev. S pomočjo tega in ostalih primerov možganskih poškodb Damasio razvije teze o čustvih in njihovo povezavo s človekovim delovanjem. Trdi, da racionalnost izhaja iz emocij in emocionalnih povezav z ostalimi telesnimi čutili.
»The state of the mind, or feeling, is merely a reflection of the state of the body, and feeling is an indispensable ingredient of rational thought. Emotions are not luxury, they are essential to rational thinkign and to normal social behaviour.«
Pred seboj imam veselo in predvsem veliko branja – kdo me bo prepričal, kdo razočaral? Tehtnica se nagiba na prav določeno stran. Za konec pa še ena knjiga, na katero sem naletela v Behemotu pred dobrim mesecem in je še nisem uspela prebrati: The Dalai Lama at MIT avtorjec Anne Harrington in Arthurja Zajonca. Gre za povzetek srečanja Dalai Lame in vodilnih nevroznanstvenikov na slavni ameriški univerzi Massachusetts Institute of Technology. Na konferenci so razpravljali o tem, koliko trditev iz budizma je kompatibilnih z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji; vsaka stran je predstavila svoje teze, pri čemer je zanimivo, do kolikšne mere so ti možje v oranžnih ogrinjalih pripravljeni sodelovati pri odkritjih v nevroznanosti.
Meni zanimiv vtis iz knjige:
»Is there any substance to monks’ claims that meditation can provide astonishing memories for words and images? Is there any neuroscientific evidence that meditation will help you pay attention, think better, control and even eliminate negative emotions? Are Buddhists right to make compassion a fundamental human emotion, and Western scientists wrong to have neglected it?«
Vsekakor se bom oglašala s prispevki tekom branja in na koncu, ko bo vse prebrano, poskušala napisati povzetek.
Zavetje pred nevihto, ki jo pričakujem, kako prihaja… pogled uperim skozi okno in glej, spet piha Veter.
Junij trka na vrata v vsej svoji veličini dela in lepoti meseca. Junij prinaša skrbi in para živce. Junij je mesec, ko zaključimo mnogo stvari in si oddahnemo, ali pa tudi ne. Junij je polovica leta, po juniju se marsikaj pozna.
A tokrat sem pripravljena na Junij. V tihi sobi, katero so trenutno Vsi zapustili, sedim s knjigo in se čudim. Enkrat za spremembo, po dolgem času, vem kaj in kako. In vem, kako z Junijem.
Predvsem pa se čudim knjigi, ki leži odprta na moji postelji. V eni roki čokoladni puding kot prispodoba hedonizma, v drugi roki pa ti zapisi, utež pudingu in protiutež vsemu, kar se zdi lahko. Knjiga, ki jo je napisal moj… moj najljubši?
Zakaj me nič in nihče ne gane tako kot ti, Hermann Hesse?
Kako izbiramo? Pridemo v Knjižnjico, deželo, kjer prebivajo. Najlepše, najtemačnejše, veličasnte, zlohotne, tesnobne, poučne, modrujoče, žalostne, arogantne, vzvišene, kritizerske, kritične, vznesene, primitivne zgodbe. Vsaka živi v knjigi, vsaka ima svojo.
Knjiga je prvo, s čimer se srečam. Zgodba pride kasneje, postopoma. Včasih traja uro, včasih dve. Včasih se z zgodbo knjige spoznavam ure, dneve, tedne, mesece… leta? Nekatere zgodbe gredo mimo, spet druge se usedejo kot kavna usedlina nekam na dno in pustijo grenko-sladek priokus – okusila sem jo. Ostaja. Poživlja moj svet ali pa me uspava v hitre, pisane sanje. Sprememba zaradi posebne zgodbe.
Knjiga. Jo vzamem v roke in… kakšna je? Kaj o njej pove njen izgled? Kako je povezan z njeno zgodbo? Ali me lahko njen izgled odvrne od zgodbe? Kakšne so njene platnice, njen ustroj? Ima trdo kožo? Hrapavo, nežno? Mehko ali trdno vezana? Kakšni so listi, pisava? Poševna, premajhna, prevelika, okorna? Izgleda dolgočasna? Noče izpasti lahka?
Kako diši? Vonj je poseben dotik, ki pride skozi nos in vzburi čutnice na drugačen, nemehanski način. Ima vonj po tesnobi ali veselju? Ali duhaš srečnost? Ali duhaš vijolice? Mar ni »duhati« hecna, prisrčna beseda?
Kar se tiče laboratorijskih vaj in poskusov, ki se tam izvajajo, le-ta zahtevajo poročila. To je del, ki nam je študentom jako poznan, a se kljub temu nemalokrat sprašujemo, čemu služi. Ako ne najdemo boljše razlage, menimo, da morda asistenti želijo narediti golosek nekje ob rekah Amazonije, pa vendar, vsa ta drevesa in njih listi ne padajo zaman! Na njih se vendar piše -
- POROČILO
Ima najmanj dva pomembna namena:
-Predstavitev dela drugim znanstvenim sodelavcem
-Arhiviranje dela za v prihodnje: da bomo znali postopke ponoviti oz. da ne bodo delali istih neumnih napak, kot nekega dne v preteklosti.
Ključne točke dobrega poročila so naslednje:
1.Opis metode (lahko vsebuje kratek povzetek in uvod)
2.Potek dela (kako smo se lotili eksperimentov)
3.Rezultati (računi, grafi, tabele,…)
4.Diskusija
V prihodnjih dneh bom predstavila posamezne točke in jih bralcem, ki si z delom v laboratoriju niso blizu, predstavila na primeru iz vsakdanjega življenja.
1.OPIS METODE
Nikakršna metoda bi ne bila potrebna in delo zastavljeno, če ne bi šlo za problem, ki zahteva rešitev. Vaš cilj je rešiti rešiti Pacienta X z zmedo v glavi, ki je nastala ob povečevanju entropije v ljubezenskem življenju (dovoljevanju spontanega procesa reakcij v in izven njegove glave).
Kako bi se lotili reševanja takšnega problema? Bodite profesionalni. Najprej zberite čim več informacij s področja problemov, ki si jih posameznik lahko v takšnem primeru nakopiči. [Ne pozabite, da rešujete samo enega človeka oz. zmedo v njegovi glavi, kajti sistem je preveč kompliciran, da bi upoštevali vse zunanje dejavnike in reaktante, ki vstopajo in katalizirajo procese v njegovi glavi.] Po nekajdnevnem napornem iskanju najdete kopico dobrih zapisov in ugotovitve znanstvenih sodelavcev drugod po svetu; članki in izvlečki se lahko nanašajo na širše področje teorije odločanja, odnosov, eksistencialne krize in podobno. Naletite na precej relavanten članek v smislu Men are stupid, women are crazy. Ga preberete, preučite plus in minus točke. Nato se odločite, kako vam to lahko pomaga pri (laboratorijsem) delu oz. pri iskanju rešitev.
Razne vidike reševanja problemov, metode, ki se uporabljajo in so bile v preteklosti že uporabljene zberete v Uvodu oziroma v kratkem Opisu metod. S tem slušatelje seznanite, zakaj se vam problem zdi pomemben, kakšne so možne poti reševanja in kaj od svojega dela pričakujete.
Kot primer naj podam izvleček iz takšnega Uvoda:
1.Uvod
Odnosi in socialne interakcije, razmerja med moškim-žensko, žensko-žensko, moškim-moškim, so se v sodobni družbi nekoliko spremenili, a so ohranjali svojo rdečo nit. Ta primarno izhaja iz evolucijske zapuščine, temelji nekoliko na sebičnosti genov in prenosu dedne informacije na naslednji rod.
Vendar to je le en vidik, kako lahko gledamo na razmerja. Vpletena so čustva, ki so se razvila iz dolgo pozabljenih nagonov in tudi skozi skrbni premislek. Ta sedaj burijo številne duhove in sploh kadar pride do interakcij med dvema različnima vrstama, Moškimi in Ženskami, nemalokrat povzročijo povečanje entropije tako na enem, kot tudi na drugem polu.
V ožji izbor literature, ki se nam je zdela relavantna, je prišel zapis Men are stupid, women are crazy, ki v kratkem povzame bistvo, zakaj prihaja do nesporazumov.
Naša raziskovalna skupina si je zadala cilj rešiti problem Pacienta X, ki se je zapletel v čustvovanju in povečal entropijo v glavi. Osnovni problemi: rešiti Pacienta X njegovih dvomov, povrniti ga vsaj v metastabilno stanje.
Spomnim se učitelja za biologijo in kemijo v osnovni šoli. Bil je vse v enem. Odgovarjal je na vprašanja, na katera včasih, v tistih letih, nisi hotel poznati odgovora. Recimo odgovora na to, da biti zaljubljen v resnici niso metuljčki. In to, zakaj metuljčki izginejo. Kam gredo, v nebesa? In nebesa izginejo.
Spomnim se, kako sem prvič slišala za encime. Govorili smo o katalizatorjih in vse, kar smo morali vedeti, je bilo to, da v bioloških sistemih reakcije katalizirajo encimi. In moje velike oči: to mora biti nekaj! Dobila sem tisto veliko sliko, kako se to dogaja. Skriti da so, v našem telesu? In potem se aktivirajo.
Moja slika encimov je bila takšna: vzameš jabolko, ga malo obgrizeš. Žvečiš, delčki gredo po požiralniku. In potem prebava v želodcu. Pridejo encimi in pojedo koščke hrane. Encimi imajo obliko črva, imajo zlobne rdeče oči in rožičke. Kaj se zgodi s hrano, ko jo pojedo encimi, je bila uganka.
Kot študentka biokemije se z encimi posredno ali neposredno srečujem vsak dan. Trenutno se ukvarjam z encimi, ki nimajo veliko veze s prebavo jabolka. Ampak nekaj ostane… Kljub vsemu znanju o encimih, ki sem ga uspela nabrati, kljub strukturam encimov, ki sem jih videla, vrtela v različnih programih, pri meni ostaja neka stara slika. Ko berem razdelek o fragmentaciji proteina z encimom S. aureus, si ga še vedno zamišljam kot nekega črva, ki pregrizne protein. Temu morda pripomore še ime bakterije, iz katere so encim izolirali. Poosebljam, da, poosebljam vse dogodke v celici!
Po vseh teh letih se sprašujem, koliko se je spremenila moja slika sveta. Mar svet še vedno vidim v obliki metuljčkov in črvov? Kako je biti encim?
Imeti neko strukturo, ki se ob prisotnosti določene molekule spremeni. Iti iz oblike “tense” v “relaxed”. Odvisno od pogojev. Kako je delovati v skladu s tem, kar je termodinamsko najugodneje? Ali so moje odločitve primerljive z “odločitvami” encimov, ko se lotijo fragmentacije? Ali tudi jaz naredim le tisto, kar je termodinamsko najugodneje zame? Je to dobro?
Če bi šlo za encim, bi rekla, da ja, ker to napravi encim predvidljiv. Vemo, pod kakšnimi pogoji bo sprejel “odločitev” cepiti nek protein. Kaj pa jaz? Pod katerimi pogoji sem predvidljiva? Dobro je, če encim deluje v skladu z njegovimi termodinamskimi zakonitostmi - lahko ga koristno uporabimo, predvidimo obnašanje… dobro je za ostali svet, za svet znanstvenikov, ki se trudi pripraviti encime, da jim pomagajo pri določenih reakcijah.
Kaj pa človek? Termodinamska stabilnost ne zadostuje, manjka velika slika. Morda se človek obnaša tako, kot je zanj najugodneje in verjetno znanstveniki lahko rečejo: “Ha, to je bilo predvidljivo!”. Morda je to ena in edina vez s trdno stvarnostjo - s tem, kar se zagotovo zgodi, in tistim, na kar lahko le upamo, da se bo zgodilo…
