Zgodilo se je, vedela sem, da se bo… da se bodo moje značajske lastnosti prej ali slej izkazale tudi na kemijskem področju ;) Izkazale za dobre, uporabne. Sem analitik, da, analiza. Ne boste rekli besede, napravili stvari, ki pri meni ne bo šla v analizo. Prav tako jaz, sama sebi, pri vsakem koraku, pošiljam zadeve v podrobnejšo obdelavo. Je suis comme je suis!
In tako je za menoj zadnji pogoj, ki mi je dal vstopnico v tretji letnik! Juhu! In glej, bilo je dobro, opravila odlično. In za nagrado oziroma za izgovor sem ponovno zavila v Behemot. In si kupila delo, ki mi bo morda malo olajšalo mojo vest glede branja… vsega, kar se mi zdi dobro, vsega, o čemer se mi zdi vredno govoriti, razpravljati in na koncu – za kar tudi živeti? Ah, verjetno sem preveč optimistična, ampak danes je tak dan, dan za optimizem in z vso pravico na svojo knjižnjo polico
pristavim še… 
Ker sem danes lena in ker imam za to vso pravico, vam pristavim povzetek kar iz Amazone-a:
Synopsis
In this disarmingly mischievous and provocative book, already a runaway bestseller in France, Pierre Bayard contends that in this age of infinite publication, the truly cultivated person is not the one who has read a book, but the one who understands the book’s place in our culture. Drawing on examples from works by Graham Greene, Umberto Eco, Oscar Wilde, Montaigne (who couldn’t remember books he himself had written), and many others, he examines the many kinds of ‘non-reading’ (forgotten books, unknown books, books discussed by others, books we’ve skimmed briefly) and the many potentially nightmarish situations in which we are called upon to discuss our reading with others (with our loved ones, with the book’s author, etc.). At heart, this is a book that will challenge everyone who’s ever felt guilty about missing some of the Great Books to consider what reading means, how we absorb books as part of ourselves, and how and why we spend so much time talking about what we have, or haven’t, read.
To pravi Amazone in knjigarna Behemot, katere knjižnjemu naboru povsem zaupam. Kaj pa pravim jaz, boste pa izvedeli po oglasih ;)
“Sem analitik, da, analiza.”
To pa je nekaj novega! ;)
“In tako je za menoj zadnji pogoj, ki mi je dal vstopnico v tretji letnik!”
Čestitam! Zdaj si končno lahko malo oddahneš… in nam vsem skupaj častiš pijačo, da bomo imeli tudi mi kaj od tvojega uspeha. :P
How to talk about books you haven’t read? Better not to talk about them at all, I’d say.
1.poglavje (z Amazona): Books You Don’t Know
(in which the reader will see, as demonstrated by a character of Musil’s, that reading any particular book is a waste of time compared to keeping our perspective about books overall)
Kakšna kolosalna neumnost! Naj potemtakem le preletimo naslove knjig in si tako ustvarimo mnenje, kot je to počelo nekaj filozofov, ki so veselo kvasili bedarije o Sebičnem Genu!? Knjige oblikujejo tvojo osebnost – če jih seveda bereš in ne le “ohranjaš perspektivo o tem kam približno spadajo v našem kulturnem okolju”. Pha, kaka brezvezna knjiga!
(Samo sledim nasvetu naslova knjige – govorim o njej, brez da bi jo prebral. :))
(…kot je verjetno očitno iz neumnosti, ki sem jih napisal, to le ni najboljša strategija…)
(…s čimer pa se utrdi tisto, kar sem napisal višje: bolje, da ne govoriš kaj dosti o knjigah, ki jih nisi prebral.)
Teh zadnjih nekaj odstavkov izkrivljene logike je napisanih bolj v šali. Prepričan sem, da gre za zabavno in zanimivo knjigo. Poročaj kaj o svojem popotovanju po njej. :)
“Sem analitik, da, analiza.”
To pa je nekaj novega! ;)
Le zakaj bi bilo to novo. Od nekdaj je bilo tako.
Mogoče je res, da je bolje o knjigah, ki jih nisi prebral, govoriti. Le zakaj bi? Bolje je poslušati, kaj imajo o njih povedati drugi in kaj imajo povedati o sebi knjige same. Zakaj torej izbrati takšno knjigo?
Zanima me, kakšen je njegov izgovor; želim se postaviti na drugo stran reke in videti, kakšno je obrežje s tiste strani. Zanima me, kakšni so izgovori za govor o knjigi, ki jo ne poznaš; kako se tega lotiti, zakaj sploh in… morda je vse skupaj le dober, branja vreden vic :)